V sredini maja se je pričelo moje bivanje v Chen vasi; za pol leta sem se nastanila v šoli taijiquana, ki jo vodita mojstra Chen Ziqiang in njegov oče Chen Xiaoxing.
Pred odhodom nisem imela večjih pričakovanj, kako naj bi učni proces potekal. Mojster Chen Ziqiang mi je že vnaprej povedal, da me bo poučeval Wang Yan – njegov učenec in glavni inštruktor šole.
Moja namera je bila, da »se vrnem h koreninam«; da skozi intenzivno vadbo še malo »nabrusim« um in telo in na ta način postavim trdnejše temelje nadaljnji praksi.
Kmalu bodo minili trije meseci, od kar sem prišla v Chenjiagou. V tem času sem doživela toliko novega, da imam občutek, kot da sem tukaj veliko dlje…pa vendar, kar sem v resnici počela, sta bili pretežno samo dve stvari: intenzivno sem vadila in se sočasno prilagajala novemu okolju.
V tokratnem prispevku bom na kratko razložila, kakšna je struktura šole in kako izgleda tukajšnji vsakdanjik.
Z vami bom delila svoja opažanja glede vadbe na šoli, opisala lasten proces in kaj sem doživela pri delu z učitelji.
Za konec prilagam še inspirativno zgodbo izjemne učenke, ki je svojo taiji zgodbo začela pri »rosnih« šestinšestdesetih letih. Zdaj, po petih letih, je vadba še vedno njena največja strast…
Današnjo taiji šolo od leta 1980 vodi veliki mojster Chen Xiaoxing. Leta 1996 se mu je pridružil še njegov sin, mojster Chen Ziqiang, ki je danes glavni trener šole.
Od začetka pa vse do danes se je na šoli skupno izobraževalo več tisoč učencev. Mnogi izmed njih so, tako na Kitajskem kot tudi v tujini, ustanovili svoje šole, od katerih so nekatere postale tudi uradne podružnice matične Chenjiagou šole.
V Chenjiagou šoli se trenutno pod okriljem omenjenih mojstrov in več kot desetih inštruktorjev šola okrog 200 otrok in 100 odraslih. Ker je trenutno čas dopustov in počitnic, je zato učencev več; nekateri otroci so v spremstvu staršev prišli na poletni taiji kamp, odrasli pa koristijo svoj dopust za intenzivno izpopolnjevanje.
V rednem programu, ki poteka celo leto, se šola le okrog 100 otrok. Odrasli prihajajo priložnostno in ostanejo po nekaj tednov, mesecev ali celo let, prav tako se nekateri redno vračajo.
Otroci začnejo s šolanjem pri treh, štirih, petih, šestih letih, lahko pa tudi veliko kasneje (šola ne postavlja omejitev). Šolajo se različno dolgo, nekateri tudi več kot deset let.
Poleg taijiquana imajo na programu še splošne predmete (ki jih obiskujejo tja do osemnajstega leta), kot so: matematika, literatura, angleščina,…
Njihovi vsakodnevni treningi so fizično zelo zahtevni in so namenjeni temu, da posamezniki po večih letih usposabljanja postanejo sposobni obvladati veščino na zelo visoki ravni (predvsem v borilnem smislu).
Po končanem šolanju se zaposlijo kot učitelji taijiquana, nekaj jih dobi službo tudi v vojski, policiji ali na področju varovanja.
Odrasli pridejo na šolo iz različnih vzgibov; nekaterim je prioriteta, da bi si povrnili ali ohranjali zdravje, največ pa je posameznikov, ki jih sama veščina zelo pritegne ali pa jim ona predstavlja pot »iskanja samega sebe«. To, da so prišli sem, ima za večino praktikantov velik pomen in so tudi pripravljeni trdo delati, da bi napredovali.
Med njimi najdete tako popolne začetnike, kot tudi zelo napredne in so prav vseh generacij; od mladih do »mladih po srcu«. Do zdaj smo bili tukaj vedno največ štirje učenci iz tujine, danes, 15. avgusta, ko zaključujem s pisanjem tega prispevka, pa jih je prišlo kar naenkrat 26, od tega dve skupini iz Argentine…
Več tukajšnjih sošolcev mi je omenilo, da vadijo taiji, ker bi preprosto radi postali »močnejši«, tako v duševnem kot v fizičnem smislu.
Dobila sem tudi občutek, da je taijiquan v kitajski kulturi tako pomemben, da ga nekateri tretirajo kot vrednoto. Zelo ponosni so na to, da vadijo. Tukaj so cele družine, ki preživljajo svoj dopust na šoli.
Naš vsakodnevni urnik je sledeč:
- Večina ljudi vstaja ob 6h, nekateri pa se pojavijo na šolskem dvorišču tudi že ob 5h (če želiš ujeti vsaj malo tišine in zasebnosti pri vadbi, je ta ura priporočljiva)
- Ob 6:30 se začne jutranje ogrevanje za otroke in mladostnike in ob 7h zajtrk. Od 9h – 11.30h dopoldanski trening, ob 12h kosilo in počitek, od 14.30 – 17.30 popoldanski trening in ob 18h večerja.
- Po večerji se dodaten trening za otroke (med šolskim letom imajo otroci v dopoldanskem času na urniku splošne predmete, med poletnimi počitnicami pa taiji trening).
- Vsako jutro od 8.00 – 8.30 poteka tudi neobvezujoča vadba stoječega stebra z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om.
- Ob nedeljah smo prosti.
- Dnevi so si med sabo zelo podobni: vadba, hranjenje, spanje, pa spet vadba, hranjenje, spanje… vse ostalo se suče okrog tega.
V času treningov dogajanje na šolskem dvorišču izgleda kot pravo »mravljišče«; učenci so razporejeni po skupinah in vsaka skupina vadi pod vodstvom svojega inštruktorja:
Odrasli se zjutraj skupaj ogrejejo in vadijo bazične stvari, kot so stoječi steber, navijanje svile in stara forma. Naprej vadba poteka bodisi individualno, bodisi v manjših skupinicah. Nekateri vadijo prostoročne forme, spet drugi forme z orožjem…in toliko kot je ljudi, toliko je tudi različnih načinov vadenja.
Ko se razgledaš po dvorišču, lahko vidiš posameznike, ki zelo hitro, neprekinjeno in z usklajenimi gibi ponavljajo forme. Spet drugi so v procesu učenja novih gibov; ali sledijo inštruktorju ali pa naprednejšemu sošolcu. Tretji se poglabljajo v že poznane gibe in vadijo zelo počasi… Nekateri pa preprosto delajo kondicijske vaje, se razgibavajo ali klepetajo…
Skozi pogovor in opazovanje sem večkrat dobila vtis, da so kitajskim učencem taiji principi dosti bolj samoumevni in zelo hitro »popadejo« veščino.
Zelo so sproščeni. Tudi, če pri začetnikih telo in gibi sploh še niso na svojem mestu, bodo sproščenost ohranjali.
Ne osredotočajo se pretirano na fizično telo in ne analizirajo: ali stojim prav, ali so posamezni deli telesa med sabo povezani itd. Njihovo zunanjo strukturo v glavnem gradi notranji občutek.
Veščino osvajajo s ponavljanjem in s sposobnostjo čutenja tega, kar pokaže učitelj. Ko enkrat gibe osvojijo, vadijo samostojno. Sem in tja dobijo popravke od učitelja ali pa za pomoč poprosijo napredne sošolce.
Kot sem že omenila, imajo otroci in mladostniki vsakodnevno zelo zahteven trening, ki pa je deloma drugačen, kot ga imamo odrasli in kot si ga ponavadi predstavljamo, ko zaslišimo izraz »vadba taijiquana«.
Osnovni namen je, da bi postali sposobni obvladati taijiquan iz borilnega vidika. Poudarek je na postopnem in sistematičnem izgrajevanju fizičnega telesa. Program je jasno začrtan in se tekom šolanja spreminja in nadgrajuje.
Vsako jutro začnejo z ogrevalnimi vajami, kot so tek, razne raztezne vaje, poskoki, sklece itd. Tekom dneva mladostniki nadaljujejo s še zahtevnejšimi vajami: dviganje uteži, boks, udarci z nogo, hoja po rokah, eden drugega nosijo na ramenih, prevračajo bagerske gume, tečejo in pri tem vlečejo za sabo avtomobilske gume itd.
Otroci vadijo na podoben način kot mladostniki, s tem, da na programu nimajo fizično prezahtevnih aktivnosti. V njihovi vadbi je (še posebej pri najmlajših otrocih, ki so tukaj samo poleti) več igre, starejši otroci pa se učijo tudi borilnih prijemov, premetov in vadbe z orožjem.
Med odmori je med mlajšimi otroki tudi vedno polno navdušenja, drvenja in vreščanja. Kljub neprestani aktivnosti izgledajo mnogi izmed njih še ob koncu dneva polni energije.
Tako starejši otroci kot tudi mladostniki, namenijo nekaj časa ponavljanju in učenju novih form. To, kar vidim, je, da v glavnem sledijo učitelju in ponavljajo za njim. Ne dobijo toliko detajlnih in pogostih popravkov, kot smo jih deležni odrasli. Preprosto ubirajo pot iz druge strani; skozi vsakodnevni dril utrjujejo občutek, ki izgrajuje zunanjo strukturo, učitelj pa jih sem in tja popravi. Po večih letih rednega treninga se telo postavi na svoje mesto.
Osnovnim vajam, kot so stoječi steber in navijanje svile, ne dajejo pretiranega poudarka, za njih so bistvene zgoraj omenjene vaje.
Nekoč sem se iz radovednosti postavila v vrsto, kjer so dvigala uteži dekleta (ponavadi delajo več hitrih zaporednih dvigov in spustov, kjer utež celo malo zaplapola v zraku) Ko sem poskusila sama, sem utež lahko dvigovala samo počasi in se to samo do polovične višine. Šele takrat sem spoznala, kako močna, trpežna in navsezadnje utrujena so telesa teh otrok in mladostnikov. Nekateri od njih imajo že v osnovi močno telesno zgradbo, nekaj pa je tudi suhljatih in fizično šibkejših, za katere se včasih sprašujem, kako vse to zmorejo prenesti.
Mnoge otroke in mladostnike ta režim zagotovo tudi osebnostno podpira. Vendar pa je tistih, ki so zelo nadarjeni in hkrati uspejo ohranjati voljo in navdušenje na dolgi rok, zelo malo. Odrasli smo prišli sem zaradi lastnega notranjega vzgiba in odločitve, veliko otrok pa ne – ali so tukaj zaradi želje staršev, ali pa zaradi drugih okoliščin in zato sta posledično njihova naravnanost in motivacija drugačni.
Kako so potekali moji treningi?
Kot sem že na začetku omenila, me je vzel pod svoje okrilje učitelj Wang Yan, Chen Ziqiangov dolgoletni učenec, ki je med drugim tudi navdušen in zelo uspešen borec.
Ker sam poučuje skupino mladostnikov, ki vadijo na drugačen način kot odrasli, dela že od samega začetka z mano individualno (Njegovi skupini sem se večkrat priključila le na začetku popoldanskega treninga, da smo skupaj ponavljali staro formo.).
Ima podoben nacin poučevanja, kot smo ga doživeli v Sloveniji na zadnjem seminarju z mojstrom Ziqiangom. Najprej gib nekajkrat ponoviva skupaj, nato me nekajkrat popravi in pusti, da vadim sama. Čez čas se vrne in me zopet popravi.
Je zelo natančen in potrpežljiv učitelj, z veliko mero pozitivne naravnanosti. Sprva sem bila kar malo presenečena nad njegovo zavzetostjo in velikim številom popravkov, ki mi jih še vedno daje, kljub temu, da me je pri nekaterih gibih popravil že stokrat. Zelo je samoiniciativen tudi na drugih področjih – še preden sploh potrebujem pomoč, mi jo on že ponudi.
Na začetku sem nekaj dni vadila samo stoječi steber in navijanje svile, nato pa še staro formo.
Wang Yan mi je vsak dan pokazal po en novi gib, če je bil seveda zadovoljen s prejšnjim. Ker že po naravi bolj počasi osvajam gibe, sem potrebovala precej časa, da sem se res natančno naučila zunanje strukture, izvedba po mojstru Ziqiangu se tudi delno razlikuje od načina, ki sem ga bila vajena v Sloveniji.
Pri tem mi je bila v veliko pomoč sodobna tehnologija; vsakič sem učiteljevo demonstracijo posnela in tako ustvarila serijo »učnih videov«, ki sem jih preučevala, vse dokler mi gibi niso približno sedli v telo. To, da sem po enem mesecu lahko izvedla formo samostojno, od začetka do konca, je bila zame prava mala zmaga in tudi olajšanje, ker mi o gibih ni bilo potrebno več razmišljati in sem se končno lahko začela bolj poglabljati navznoter.
Paralelno je potekal (in še vedno poteka) proces reorganizacije v telesu; najprej ozaveščanje »napačnih« položajev telesa, ki jih sprva nisem prepoznala. Nato počasno »vgrajevanje« učiteljevih popravkov, v obliki ponavljanj krajših enot giba in skozi nekaj minutne zadržke. Na začetku tega procesa je bilo moje telo zelo nestabilno, položaji sklepov dostikrat niso bili pravilno postavljeni in zato sem posledično čutila veliko obremenitev v kolenih. Kasneje se je to izboljšalo, še vedno pa me takoj, ko nekaj ne delam prav, na to telo tudi opozori.
Do sedaj sem običajno vadila približno osem ur na dan. V okviru tega še jogo, kondicijske vaje v povezavi z gibi iz forme in krajši tek. Te dodatne aktivnosti so me in me še vedno pri taijiquanu zelo podpirajo; telo je prožnejše, močnejše, sklepi bolj odprti, še posebej rame tekom vadbe ostajajo bolj sproščene. Veliko pozornosti namenim tudi ogrevanju.
Osem ur na dan se sliši zelo veliko (že redni treningi znašajo skoraj šest ur…) in prepričana sem, da bi marsikdo za isti rezultat potreboval manj časa…kvantiteta torej vedno ne pogojuje kvalitete. Vendar pa se mi zdi, da stojim na točki, ko je v to preprosto potrebno vlagati veliko energije.
Moj pristop in odnos do vadbe pa se še naprej spreminjata. Razumevanje in velik navdih dobivam, ko prebiram knjige o taijiquanu in objave na blogih. Čeprav je omenjeno samo teorija, me na marsikaj spomni in inspirira do te mere, da lahko včasih v praksi nekaj drastično spremenim.
Velika šola zame so tudi tukajšnji pogoji vadenja. Že prvi dan me je Wang Yan postavil v avlo pred Chen Ziqiangovo pisarno in od takrat naprej neprestano vadim kar tam. Ta lokacija je zelo ugodna, ker me ima učitelj najbolj na očeh in me lahko tudi popravi. Po drugi strani pa je veliko hrupa in gneče, v tej stavbi poteka vsa administracija, otroci se med odmori podijo sem in tja, skratka, kot bi vadila na želežniski postaji… Redno prihajajo turisti in še preden si me ogledajo od nog od glave, že brskajo za telefonom, da bi me fotografirali. Prav tako je nekaj običajnega, da si med vadbo neprestano opazovan s strani sošolcev.
(Ker izgledam zelo drugače, se Kitajci vedno znova čudijo in strmijo vame, kot da sem prišla iz drugega planeta. Pa naj bo to na šoli, na ulici ali v restavraciji, vedno in povsod sem opazovana, ogovorjena in dokumentirana.)
Vse to je bil in je še vedno velik izziv, ki me uči potrpežljivosti do ljudi in uri mojo pozornost, da se med vadbo ne zapleta v te zunanje dražljaje. Mir in tišina v zunanjih razmerah tukaj ne obstajata. To me še bolj sili, da ju iščem navznoter.
Vadba mi trenutno pomeni veliko, več, kot vse drugo. Pa ne zato, ker bi me tako zelo privlačila zunanja forma taijiquana, temveč me bolj pritegne raziskovanje energije, ki stoji izza. Predstavlja mi orodje, preko katerega zbiram svojo pozornost, raziskujem, kako moj psihofizični sistem deluje in gradim globlji stik s sabo.
Je nekaj, kar me ohranja pokonci. Po treningu sem velikokrat zadovoljna in polna življenja. Ko pa to počasi začne ugašati, je na programu že naslednji trening!
Ko vadim taijiquan, najbolj vadim svoj um. Učim se ga povezovati s telesom in zavestno ustvarjati miselne slike, hkrati pa osvobajati kontrole, predstav in konceptov ter misli in občutkov, ki iznenada privrejo na površje,…
V tem obdobju sem imela opravka tudi s procesi, ki niso bili ravno najbolj prijetni in so me vzpodbudili, da sem še bolj pozorna na to, kaj se v meni dogaja in pravočasno reagiram. Učim se pot ravnovesja, da ne rinem z glavo skozi zid in si vzamem tudi čas za počitek. V nasprotnem primeru: bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, vročina v telesu…
Nekajkrat se mi je zgodilo da sem po vadbi še cel dan in celo noč čutila močan pretok energije skozi telo, ki mi je povzročal slabost, nespečnost, miselni nemir in zmedo…In po pravici povedano, sem nad tem dogajanjem vsakič znova bila navdušena in sem ga dojemala kot nekakšen »push« za naprej…
Od kar sem v Chen vasi, se veliko bolj zavedam ponavljajočih se ciklov, skozi katere prehajam. Uvidevam jih preko vadbe, vsakodnevnih dogajanj, preko ljudi, s katerimi sem obkrožena in ki neprestano prihajajo in odhajajo…
Nov začetek enega izmed ciklov je zame pomenilo ponovno srečanje z mojstrom Chen Ziqiangom, ko se je konec junija zopet vrnil domov. Od takrat me mimogrede popravlja tudi on in navdušuje s kratkimi demonstracijami. Čutiti je bilo, kot da je prinesel svež veter na celo šolo. Je zelo velika avtoriteta vsem po vrsti, kljub temu, da se nikomur ne dokazuje. Ostaja skromen, predan svojemu delu in širi svojo gostoljubnost.
Najbolj mi je ostala v spominu prva lekcija pri njem. Zaradi Wang Yanove odsotnosti sem zanjo izvedela pet minut pred začetkom:
Začela sva z vadbo stoječega stebra… najprej me je za nekaj minut nastavil v optimalen (dokaj znosen) položaj, nato pa začel spuščati, dokler postopoma nisem prišla v popolnoma »sedeč« položaj, ko so stegna postavljena vzporedno s tlemi. Znoj mi je kapljal s komolcev in zalival oči, …on pa z nasmeškom na obrazu vpraša: »Hot?«
Po dobrih petih minutah mi je velel, naj vstanem. Komaj, da sem nekajkrat vdihnila in izdihnila (videla sem vse sivo, da nog sploh ne omenjam…) mi je že namignil: »Laojia yilu?«
S še tresočimi rokami sem začela in si sama pri sebi mislila: »ah, saj me bo itak ustavil po nekaj gibih…« Ampak me ni…stal je nepremično celih petnajst minut in opazoval mojo izvedbo forme. Kar naenkrat sem bila zmožna maksimalne koncentracije in mi jo je uspelo izvesti do konca brez ustavljanja… nazadnje pa sem si končno oddahnila.
Občutek je bil tak, kot bi ravnokar izvedla zahteven in pomemben solistični koncert… in zgodilo se je prvič, da sem samostojno (brez sledenja učitelju) izvedla formo od začetka do konca.
Še enkrat sva jo ponovila skupaj in opomnil me je na gibe, ki so najbolj potrebni popravkov…
Ker dobivam popravke od obeh učiteljev, me to velikokrat uči fleksibilnosti in odprtosti, saj me vsak od njiju popravi na svoj način. Počasi dojemam in sprejemam forme taijiquana kot žive »tvorbe«, ki dihajo in se po zunanji strukturi in namembnosti tudi deloma spreminjajo. Potreba, da se pretirano, do milimetra natančno oprijemam zunanjih podrobnosti gibov oz. si jih v svoji glavi »fiksiram«, je zbledela.
Zgodil se je še eden, pomemben začetek novih izkušenj: stik z velikim mojstrom Chen Xiaoxingom.
Že čisto na začetku sem razmišljala, da bi se pridružila skupini, ki pod njegovim vodstvom vsako jutro izvaja 30 minutni »stoječi steber«. Sprva sem planirala, da počakam dva ali tri tedne, dokler se malo ne ojačam. Pripravljala sem se tako, da sem vajo izvajala dvakrat ali trikrat na dan, po deset, petnajst minut. Že to je bil velik zalogaj in nisem si mogla predstavljati, kako bi zdržala tam pol ure…zato sem zbrala pogum šele po dveh mesecih….
Prvič sem imela velik odpor in tremo. Vnaprej sem se psihološko pripravljala na polurno »umiranje«…na koncu pa tega umiranja sploh ni bilo! Ko je veliki mojster zaploskal in oznanil konec, sem bila prepričana, da smo šele na polovici… No, napor v nogah se je potem z vsakim dnem bolj in bolj stopnjeval, tako da mi je bilo kljub vsemu zadoščeno.
Moram pa reči, da se je od tedaj naprej moj odnos do te vaje zelo spremenil. Prej je bil odpor, zdaj se je celo veselim! Med izvajanjem se počutim bližje sebi, kot bi se na nek način ponovno rojevala, ponovno sestavljala. Bolečine v mišicah samo povečujejo prisotnost v trenutku…vsakič je drugače in vsakič nekaj posebnega…
S tem, da ne bi mogla vzdržati pol ure, nimam težav. Opcija, da se vmes dvignem iz položaja, v moji glavi ne obstaja. In mislim, da je ravno v tem trik…potrebno je pretentati um!
Mojster Chen Xiaoxing me je najbolj fasciniral s svojim dotikom, preko katerega vedno tako jasno in subtilno pokaže pot. Popravi nas dvakrat in to zelo hitro in elegantno. Način, kako me popravi in tudi položaj v katerega me nastavi, se mi zdita zelo drugačna, kot ju izkušam pri ostalih dveh učiteljih. Zaenkrat pač opazujem in ostajam fleksibilna…
Lahko samo še enkrat poudarim, da sem navdušena nad to izkušnjo in nad spremembami, ki jih je ta vaja že ustvarila v mojem umu in telesu.
Za konec pa se kratka inspirativna zgodba:
En mesec za mano je na šolo prišla tudi gospa Wang. Hitro mi je padla v oči, ker si je vadbeni prostor izbrala točno nasproti mojega, kakšnih 40 metrov stran. Videla sem resno, dolgoletno praktikantko v tradicionalni opravi, ki bi ji na daleč, po njenem lahkotnem gibanju sodeč, prisodila največ 60 let.
Zelo me je pritegnila in čez nekaj časa sva se spoznali tudi osebno. Povedala mi je, da prihaja iz Šanghaja, kjer se je pred petimi leti spoznala s Chen taijiquanom čisto »slučajno«; na enega izmed rednih treningov jo je povabila njena hči, ki je ravno tako začela vaditi. Gospa Wang je bila nad vadbo tako navdušena, da se je odločila svoj čas in energijo posvetiti tej veščini. Sama zase pravi, da kar počne, to počne z vsem srcem in to tudi dokonča.
Omenila mi je, da ni imela lahke mladosti…Bila je posvojen otrok in že v obdobju otroštva je veliko delala na polju, da je njena družina sploh lahko preživela. Prepričana je, da ji je ravno ta izkušnja izgradila močno telo in delovne navade, ki jih sedaj s pridom koristi tudi pri vadbi.
Gospa Wang je danes stara 71 let. Taijiquan je njena prioriteta in vadi preko celega dneva. Včasih jo vidim že ob 6h zjutraj ob boksarski vreči… Naj omenim še to, da zna izvesti preko dvajset form! V Chen vas je prišla že tretjič zapored, tokrat ima namen ostati šest mesecev.
Pot se nadaljuje. Veselim se nadaljnjega dela in sem hvaležna, da sem lahko prisotna v »srcu« taijiquana na Zemlji.
