Mojster Chen Ziqiang je pripadnik 20. generacije družine Chen. Rojen je bil leta 1977 v Chen vasi (Henan, Kitajska) in je najstarejši sin velikega mojstra Chen Xiaoxing-a, nečak velikega mojstra Chen Xiaowang-a in pravnuk legendarnega taiji mojstra Chen Fake-a.
V svojih dvajsetih letih je bil poznan kot eden najbolj ognjevitih borcev v vasi. Udeležil se je številnih državnih tekmovanj po vsej Kitajski. V vsaki diviziji, v kateri je tekmoval je osvojil veliko zlatih medalj, tako v prostoročnih formah kot tudi v formah z orožjem in v potiskanju rok.
Je glavni trener Chenjiagou taijiquan šole, ki jo vodi skupaj z očetom v svoji rojstni vasi. Poučuje že več kot dve desetletji, od tega zadnjih trinajst let vodi seminarje tudi v tujini. Vsako leto približno šest mesecev potuje po svetu in širi družinsko znanje in veščine.
Mojstra Ziqianga sem prvič srečala leta 2014, na enem izmed njegovih seminarjev v Sloveniji. Že takoj je naredil name velik vtis s svojimi sposobnostmi, učenji in značajem. Navdušilo me je njegovo močno in gibčno telo, ki mu je omogočalo, da je svoje sposobnosti izražal na tako preprost in naraven način. Poleg tega sem ga doživela kot zelo mirnega in introvertiranega, obenem pa zelo osredotočenega in globoko v sebi zelo ognjevitega. Najbolj me je navdihnil s svojo zavzetostjo, natančnostjo in marljivostjo. Je živ dokaz, kako močan in spreten lahko človek postane s predanim in nenehnim vseživljenskim treningom.
V letu 2017 in 2020 sem imela priložnost trenirati z njim tudi v Chenjiagou šoli. Ko se je po svojem večmesečnem potovanju v tujini leta 2017 vrnil nazaj domov, je vzdušje v šoli postalo še bolj delavno in lahko sem čutila, kakšna velika avtoriteta je, tako učencem kot tudi inštruktorjem. Kljub svojem položaju pa je še vedno deloval zelo umirjeno in nikoli ni uporabljal sile.
Dobila sem vtis, da mojster Ziqiang zelo uživa v šolskem življenju. Zelo rad je obkrožen z učenci, z družino in prijatelji, ki prihajajo na obisk. Vedno, ko sem preživljala čas v njegovi pisarni (ki izgleda kot njegov najljubši prostor), sem se počutila, kot bi bila v njegovi dnevni sobi. Vzdušje med učnimi urami je bilo vedno resno in delavno, obenem pa zelo sproščeno.
Včasih je bil popolnoma osredotočen na poučevanje, spet drugič je bil obenem zaseden tudi z ostalimi šolskimi aktivnostmi ali pa si je preprosto vzel odmor in užival ob pitju čaja in v družbi ljudi. Če so bili med tem časom v njegovi bližini učenci, ki so vadili, si je vedno vzel čas in jim namenil popravke. Popolnoma je predan poučevanju. Ko sem med zadnjim pomladnim festivalom en mesec trenirala z njim, je vodil vadbo prav vsak dan, celo na prvi dan kitajskega novega leta.
V procesu učenja je vztrajal na osnovah in se posvečal podrobnostim. Če sem pokazala pripravljenost, da zadržim določen položaj za dalj časa, me je prav tako vztrajno popravljal. Drugič mi je dal navodilo, da nekajkrat ponovim formo; takrat me je brez prekinitve najprej samo opazoval in se šele nato osredotočil na podrobnosti. Vsakič, ko je demonstriral gibe, je bila to izjemna izkušnja zame, še posebej, če sem stala zelo blizu njega.
Ko smo vadili formo v skupini, so bili prisotni tudi učenci, ki so bili naprednejši od mene, vendar je mojster včasih prosil tudi mene, da stopim pred skupino in jo vodim. Njegov namen je bil zelo jasen; želel je, da dobim izkušnjo in da se od nje učim.
Kljub svoji introvertirani naravi, se mi zdi mojster Ziqiang zelo družaben. Rad se zabava in šali. Zgodilo se je, da je v nekih trenutkih izžareval takšen občutek sreče, da so posledično postali srečni tudi ljudje okoli njega.
Zaradi njegove radodarnosti sem dobila vtis, da ima močan občutek za skupnost in da uživa v skrbi za druge. To ni prišlo do izraza samo v času treningov, ampak tudi med odmori, ko je v svojo pisarno redno vabil celo skupino učencev na čaj, sadje in prigrizke.
Bil je zelo gostoljuben in nekajkrat sem ostala naravnost brez besed, ker je osebno poskrbel za praktične stvari, ki sem jih potrebovala med bivanjem v šoli. Kljub svojemu položaju še vedno ostaja zelo preprost človek in morda je bila ravno ta preprostost tista, ki ga je vodila k njegovemu mojstrstvu.
V zimskem času, med mojim zadnjim bivanjem v Chenjiagou šoli, se je mojster Ziqiang strinjal, da izvedeva intervju. Po kosilu, pred popoldanskim treningom, se je v svoji pisarni usedel za čajno mizo in mi prijazno ponudil eno uro svojega časa, da bi mi odgovoril na moja vprašanja.
Na začetku najinega pogovora je spregovoril o svojem odnosu do taiji-ja in okolja, v katerem je odraščal. Omenil je, kaj je bistvo taijiquan-a in kako so se metode treninga v Chenjiagou šoli skozi čas spreminjale.
Podelil je nekaj svojih misli o taiji-ju kot borilni veščini in zakaj je v zvezi s tem še vedno veliko napačnih predstav. Poleg tega je podal nekaj nasvetov za uspešen trening, pri čemer je poudaril pomembnost tega, da se držimo osnov in da opustimo pretirano skrb glede lastnega napredka.
Nazadnje je omenil, kako pomembno je, da učenci med vadbo ohranjajo miren um in kako lahko taijiquan pomaga ljudem v današnjem svetu. Poudaril je, da je za začetnike nujno potrebno, da vztrajajo v vadbi.
O vadbi v preteklosti …
- Mojster Ziqiang, že od zgodnjih let ste bili neizogibno povezani s taijiquan-om. Kakšen je bil vaš odnos do vadbe, ko ste bili otrok, mladostnik in kasneje kot odrasel?
V svojih zgodnjih letih sploh nisem rad vadil taijiquan-a, predstavljal mi je obveznost. Ampak od trinajstega leta dalje mi je vadenje nenadoma postalo zelo všeč. Takrat je bila moja motivacija bolj ali manj, da treniram zase. Ko pa sem postal starejši, se je ojačal tudi moj občutek odgovornosti, da nadaljujem družinsko tradicijo in da vrnem nekaj svojim otrokom.
- Ali ste kot otrok in mladostnik imeli še kakšna druga zanimanja, razen tega, da ste se ukvarjali s taiji-jem?
Rad sem preživljal čas v naravi. Plezal sem po drevesih, lovil ptice in kače. Pozimi sem se igral s snegom, spomladi sem na poti po travnikih nabiral trave in divje cvetje. Jeseni sem nabiral in jedel sadje.
- Bi nam lahko kaj povedali o okolju, v katerem ste odraščali? Kje ste živeli in vadili v svojih mladih letih?
Rodil sem se v hiši, kjer je živel moj praded Chen Fake, to je bilo zelo blizu lokacije, kjer je danes šola mojega bratranca Chen Bing-a. Ostanki te hiše so morda še vedno tam. Kasneje sem živel in vadil v hiši mojega dedka, ki je bila točno na tem mestu, kjer je zdaj šola Chen Bing-a. Nekaj let kasneje je hiša razpadla, zato se je morala naša družina preseliti v nekakšno ´travnato´ kočo. Začeli smo graditi novo hišo na istem mestu, kjer je bila prej stara in se preselili tja, ko je bila zgrajena.
Moj oče se je, poleg vadenja in poučevanja taijiquan-a, v življenju največ ukvarjal z gradnjo hiš in vzgojo otrok. Prva stavba njegove sedanje šole je bila zgrajena v zgodnjih osemdesetih letih. A takrat tja nisem prihajal prav pogosto. Še vedno sem v glavnem vadil doma pod njegovim vodstvom. V šolo sem se potem dokončno preselil leta 2003.
- Vodil vas je (in vas še vedno usmerja) vaš oče Chen Xiaoxing. Kdaj ste začeli raziskovati in uveljavljati svoj način izvajanja taiji-ja? Koliko svobode ste imeli v učnem procesu?
Že od svojih zgodnjih let imam svoje samostojno mišljenje o taijiquan-u. Oče ni nikoli zahteval, da gibe izvajam popolnoma enako kot on, a če mi kaj ni bilo jasno, sem ga vedno prosil za nasvet.
Pri taijiquan-u v resnici ne gre za preučevanje zunanjih gibov. Gre za preučevanje metod, gibanja, morale in načel.
- Se je vaš pristop do izvajanja gibov sčasoma spremenil in se še vedno spreminja v skladu z vašim razvojem?
Ni se veliko spremenil, ker so principi še vedno enaki. Moje mišljenje o teh principih pa se je nekoliko spremenilo. Na primer, obstajata dve različici giba ˝Shan tong bai˝ (gib ˝Blisk preko hrbta˝ iz Stare forme, prva rutina). Eno različico me je naučil oče, drugo pa stric Chen Xiaowang. V formi uporabljam obe, morda sem jih malo spremenil. Na ta način se izognem ponavljanju vedno enega in istega istega giba.
- Kdaj ste pričeli z učenjem prve forme in koliko časa je trajalo, dokler se niste začeli učiti naslednje?
Staro formo, prvo rutino (Laojia Yilu I.) sem lahko izvedel, ko sem bil star pet let. Vadil sem stoječi steber (Zhang Zhuang), ampak formo sem vedno pozabljal, ker je bila predolga. Vadil sem jo do svojega sedemnajstega leta in šele nato začel z vadbo druge rutine (Laojia Erlu).
V času mojega otroštva ni bilo navijanja svile, niti form 19 in 38 – vse je kasneje razvil moj stric Chen Xiaowang.
- Ste imeli kdaj težave vztrajati pri svoji praksi?
Kot sem že rekel, do trinajstega leta so me silili vaditi. Po tem me je začel taijiquan zanimati in vadba je postala zame najpomembnejša stvar.
- So se metode treninga v šoli skozi leta spreminjale? Če da, na kakšen način?
Da, metode so se zelo spreminjale. Od leta 1996 do 2000 nisem nikoli veliko ločeval med različnimi načini treninga. Bilo je malo dvigovanja uteži, teka, potiskanja rok (tuishou) in malo vadbe forme. Bilo je bolj fleksibilno, sproščeno in na nek način organsko. Od leta 2000 do 2008 sem začel uvajati jasnejša navodila o tem, kdaj trenirati dvigovanje uteži, kdaj trenirati forme in kdaj trenirati potiskanje rok.
Zato so učenci, ki so bili šolani takrat (na primer ˝Devet taji tigrov˝), razvili nekoliko drugačno mišljenje. Sčasoma so se metode treninga vedno bolj standardizirale. Zdaj izvajamo bolj specifične načine vadbe form, specifične tehnike potiskanja rok itd. Ker so ljudje različni in imajo različna telesa, potrebujejo prav tako različne vrste treninga.
Od leta 2008 dalje, postajajo metode na nek način bolj znanstvene. Ker več časa preživim na potovanjih v tujini, je časa za vodenje šole na način, kot sem to počel nekoč, manj. Tako morajo biti treningi bolj standardizirani.
O učenju veščine …
- Čeprav je taiji v svojem bistvu borilna veščina, je ta vidik na Zahodu še vedno precej neznan. Kdor zasliši izraza kot sta kung fu in karate, ve, da gre za borilno veščino. Pri taiji-ju pa ima marsikdo še vedno idejo o ˝plesu˝, namenjenem le sprostitvi in dobremu počutju. Zakaj mislite, da je tako?
To napačno razumevanje taiji-ja ne obstaja samo na Zahodu, ampak tudi na Kitajskem. Ampak nič ni absolutno, vsak posameznik ima drugačen odnos. Morda je eden od razlogov za napačno razumevanje tudi ta, da obstaja veliko filmov, ki vključuje borilne veščine, v katerih igralci izvajajo številne hitre gibe.
Ljudje zelo radi gledajo skakanje visoko v zrak itd., zato tovrstna miselnost izvira zgolj iz nerazumevanja in neznanja o borilnih veščinah. Na primer, tradicionalni kung fu prav tako ne vključuje gimnastičnih gibov. Vrtenje v zraku in podobne dejavnosti so v glavnem namenjene nastopanju in vadbi gongfu-ja (sposobnosti obvladanja veščine). Zato me ne zanima, da bi branil taiji kot borilno veščino. Ljudje, ki se resnično zanimajo za borilne veščine, bodo prepoznali in začenjali razumeti, da načela taijiquan-a predstavljajo odličen in učinkovit sistem.
Poleg tega, če ljudje na taiji gledajo le kot na vadbo za izboljšanje zdravja, samo pomeni, da ga ne razumejo. Če se želiš naučiti ˝pravega˝ taiji-ja, ni razlike med metodami treninga namenjenim razvoju borilnega vidika ali izboljšanju zdravja. To dvoje je eno in isto. Če ljudje menijo, da je taiji nekaj drugega kot borilna veščina, to samo kaže na to, da ne razumejo celotnega koncepta.
- V skladu s kitajsko medicino se spodnji dantian obravnava kot osrednja točka telesnega sistema. Zakaj je tako pomemben v taijiquan-u?
Dantian je pomemben, ker daje telesu občutek usmerjenosti in enotnosti. Vsak gib ima svoje izhodišče, prav tako, kot ima vsaka šola svojega ravnatelja. Potek šole je odvisen od odločitev ravnatelja. Enako je z dantian-om, telesu služi kot ˝vodja˝.
- Ali imate kakšen nasvet, kako naj bi učenci kultivirali svoj dantian?
Učenci se ne bi smeli preveč truditi, da kultivirajo svoj dantian. To je nekaj, kar nastaja tekom vadbe in kar ni mogoče doseči samo z zavestno voljo. Če redno vadiš taiji, se bo sčasoma tudi tvoje zavedanje dantian-a izboljšalo. Na primer, sonce in luna vsak dan naravno vzhajata, brez tvojega truda. Če se ne pojavita, se ne smeš izčrpati ali skrbeti zaradi tega. Vedno bi se to moralo zgoditi naravno.
- Med mojim prejšnjim bivanjem v Chenjiagou šoli sem bila zelo navdušena nad zahtevnim fizičnim treningom, ki ste ga izvajali za otroke in mladostnike. Ali menite, da bi morali odrasli učenci tudi več pozornosti nameniti fizični pripravi, da bi dosegli višjo raven spretnosti?
Vsaka starostna skupina potrebuje drugačen stil treninga, ker se zahteve razlikujejo. Seveda lahko učencem pomaga nekaj dodatnega raztezanja, teka, dvigovanja uteži. Vsaka oblika vadbe ima svoje prednosti.
- V kateri fazi je smiselno, da učenci začnejo vaditi tuishou (potiskanje rok)? Kako začeti in na kaj je najpomembneje biti pozoren?
Učenci vadijo tuishou na različnih ravneh. Ko se učijo osnovnih spretnosti veščine, je smiselno vaditi tudi osnovne tuishou tehnike. Seveda pa morajo dobro utrditi temelje za vadbo na naprednejših ravneh. Na primer, preden lahko bereš kitajsko poezijo, moraš imeti osnovno razumevanje kitajskega jezika. Bistvo je v izgradnji temeljev in osnov.
- Ali bi imeli kakšen nasvet za učitelje? Kako lahko postanejo še boljši?
Učitelji ne bi smeli preveč razmišljati o veščini. Spoštovati bi morali svoje sposobnosti in omejitve.
- Ali obstaja kakšno družinsko pravilo, koliko bi učenci morali vaditi vsak dan?
Če želijo dobro izvajati taijiquan, bi morali ponoviti Staro formo vsaj dvajsetkrat na dan.
- Gibi znotraj form imajo svoja imena. Od kod izvirajo?
Imena gibov je ustvaril Chen Wangting in večinoma izvirajo iz narave, družbe, vsakdanjega življenja in kulture.
O učinkih taiji-ja …
- Kako usmerjati svoj um med vadbo? Kakšni so vaše izkušnje v tem procesu?
Ko vadiš, je potrebno samo ohranjati miren um. Večina ljudi bo vadila taiji, da bi postala umirjena, jaz pa sem že umirjen tisti trenutek, ko začnem vaditi.
- Pri taiji-ju gre za ravnovesje. Kako lahko dosežemo ravnovesje v vadbi?
V vadbi dosežeš ravnovesje, ko ga najdeš v vseh vidikih svojega življenja.
- V primeru, da ljudje iz nekega razloga fizično ne morejo vaditi (v primeru poškodb, potovanja itd.), ali je po vašem mnenju smiselno vaditi zgolj v mislih? Ali kdaj vadite tako?
Mislim, da je vaditi v svojih mislih dobra stvar, sploh, če je človek poškodovan. Toda sam te metode ne uporabljam. To preprosto ni moja navada.
- Ali lahko taiji ljudem pomaga duševno in fizično okrevati? Če je tako, ali lahko navedete nekaj dejanskih primerov ljudi, ki so s taiji-jem okrevali po hudi bolezni ali poškodbi?
Velikokrat sem bil priča temu, da je vadba taiji-ja ljudem pomagala, da so si opomogli. Na primer, v šoli je en starejši učenec, ki je imel težave s koleni. A odkar vadi taiji, so njegova kolena precej bolje. Drugi učenec je imel zelo veliko deformacijo hrbtenice, neke vrste artritis. Zdaj, po določenem obdobju vadbe, je sposoben skočiti na mizo. V šolo je prišel tudi deček, ki je vedno igral računalniške igrice. Odkar se je pridružil šoli, ne igra več računalniških igric. (smeh) Ljudje s prekomerno težo so z vadbo taiji-ja shujšali in se okrepili.
- Kaj bi svetovali učencem, ki imajo radi taiji, a so preveč zaposleni z delom in otroki?
Ali hočeš reči, da nimajo pet minut časa? Lahko naredijo nekaj navijanja svile ali vadijo stoječi steber.
- Kako lahko taiji pomaga sodobnemu človeku?
Taijiquan je popoln sistem. Zelo dobro vpliva na zdravje, mišice, kosti, sklepe itd. Seveda pa ima še veliko drugih koristi; lahko pomaga ljudem, ki trpijo zaradi stresa, znižuje krvni tlak, izboljšuje imunski sistem itd.
- Ali imate kakšen nasvet za začetnike? Na kaj naj bodo pozorni?
Za začetnike je pomembno, da sprejmejo odločitev, da bodo vztrajali v vadbi. Nima smisla začeti, če ne nameravajo nadaljevati.
Zahvale:
Ta intervju je bil izveden v začetku februarja 2020 v Chenjiagou šoli. Naknadno sem mojstru preko online komunikacije postavila še nekaj dodatnih vprašanj in jih umestila v intervju.
Najprej bi se rada zahvalila mojstru Ziqiangu za njegov čas, voljo in pripravljenost odgovarjati na moja vprašanja, ker mi je v času naših skupnih učnih ur dovolil narediti nekaj fotografij in ker sem lahko objavila tudi nekaj teh iz njegovega osebnega arhiva.
Posebna zahvala gre tudi Joe-u Davey-u, dolgoletnemu mojstrovemu učencu, ki je bil v času mojega zimskega treninga prav tako prisoten v šoli in brez njegove pomoči intervjuja ne bi uspela izvesti. Joe je prevedel moja vprašanja v kitajščino in mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Zelo sem mu hvaležna za uporabne predloge glede vsebine vprašanj in za vso potrpežljivost in pripravljenost pri nadaljnjemu prevajanju, ko sem mojstru postavljala vprašanja online. Prav tako mi je posredoval fotografije iz mojstrovega osebnega arhiva.
Na koncu se najlepše zahvaljujem še Sari Štefančič za zadnji pregled in njeno osebno mnenje glede vsebine in Ines Rajgelj, ki je moje angleško besedilo lektorirala in zadnji del tudi prevedla iz slovenščine v angleščino.
Špela Kolenc
